Sončni zahod na reki Savi, ritmi trubačev, okus pršuta, ajvarja in malin, lončarska vasica, kraljeva vinska klet in srečanje s princem in princeso – to je le nekaj poudarkov z našega popotovanja po srbski Šumadiji.
Z našimi člani, udeleženci strokovne ekskurzije, smo se tokrat prvič odpravili na večdnevno ekskurzijo. Od 15. do 18. oktobra 2025 smo skupaj odkrivali dobre prakse na področju podeželskega razvoja naših srbskih kolegov iz LAS Čačak–Gornji Milanovac, LAS Dragačevo–Jelica–Zahodna Morava in LAS Tara–Drina. Ekskurzija je udeležencem ponudila priložnost, da se med seboj še bolj povežejo in odkrivajo avtentična lokalna doživetja.
Prvi dan smo se že zjutraj odpravili iz Slovenije proti Srbiji. Pozno popoldan smo prispeli v Beograd, kjer smo imeli kosilo ob Savi. Presenetilo nas je, da so lahko tudi rečne ribe tako okusno pripravljene. Zaradi pozne ure smo si Beograd ogledali kar iz avtobusa. Lokalni turistični vodnik Vojko Mihelič nas je po mestu vodil tako doživeto, da bi z veseljem tukaj ostali še kakšno uro dlje. A nas je žal čakala še vožnja do Guče, kjer smo prenočevali na Turistični kmetiji Zlatibor. Ob večerji smo se prvič spoznali z odličnimi okusi srbske podeželske kuhinje.
Drugi dan smo krenili proti Užicam in Zlatiboru in se na poti do tja ustavili še na več točkah na podeželju. V Arilju smo obiskali družinsko podjetje BMD, ki se ukvarja z pakiranjem in prodajo gob. Prvotno so se ukvarjali s prodajo zamrznjenih gob, nato pa so se preusmerili v prodajo sušenih. Suhe gobe odkupujejo od ljudi iz cele Srbije in sosednjih držav, kot so Madžarska, Bolgarija in Romunija. Jurčke, lisičke, črne trobente prodajajo po okoliških državah in širše, tudi na Japonsko. V primeru slabe letine proizvodnjo preusmerijo v druge produkte. Letos je bilo eno takih let, zato so kupili liofilizator in proizvodnjo razširili na liofilizirano sadje, predvsem jagode in maline.
V nadaljevanju smo obiskali podjetje Drenovac, ki se je prvotno ukvarjalo s pridelavo, odkupom in zamrzovanjem jagodičevja, nato pa je s pomočjo sredstev EU razširilo svojo ponudbo ter investiralo v novo proizvodno linijo z liofilizatorji. Gre za poseben postopek sušenja z zamrzovanjem, pri katerem se iz sadja odstrani voda, ob tem pa sadje ohrani vitamine, minerale, barvo in okus, hkrati pa postane prijetno hrustljavo. Liofilizirajo jagode, maline, borovnice, višnje, marelice in slive. Poskusili so tudi z zelenjavo, a se je izkazalo, da ima preveč intenzivne vonjave, ki se prenašajo na sadje, zato so se temu segmentu odpovedali. Razmišljali so tudi o liofiliziranem sadju, oblitem s čokolado, vendar so želeli proizvodno linijo ohraniti povsem čisto in brez prisotnosti alergenov. Zato so se povezali s podjetjem iz drugega mesta, ki za njih izvaja ta del proizvodnje. Liofilizirano sadje je trenutno velik trend, zato se močno trudijo ostati konkurenčni na trgu. Sadje odkupujejo pri lokalnih pridelovalcih, imajo pa tudi svoje rastlinjake. Najbolj so nas navdušile maline sorte Sky, ki izjemno bogato obrodijo, vendar je njihova življenjska doba krajša.
Obiskali smo tudi lončarsko vasico Zlakusa, kjer smo si ogledali prikaz kako mojstri tu že stoletja izdelujejo značilno srbsko lončevino iz mešanice gline in kalcita. Zaradi te posebne sestave je posoda izjemno trdna, odporna na temperaturne spremembe in ne razpoka, zato je primerna tudi za peko na odprtem ognju. Tradicionalni način izdelave se prenaša iz generacije v generacijo, vsak izdelek pa je oblikovan ročno in nosi pečat edinstvene lokalne obrti.
Sledila je vožnja do Užic, kjer smo se srečali s predstavniki lokalnih razvojnih organizacij ter spoznali njihove projekte, preko katerih spodbujajo aktivnost prebivalcev. Najbolj so nas navdušili projekti na temo recikliranja tekstila v okviru katerega potekajo zbiralne akcije, delavnice in ozaveščanje ljudi, projekt, ki nudi podporo ranljivim skupinam – predvsem ženskam, ki jim z učenjem novih znanj pomagajo pri opolnomočenju in lažjem vstopu na trg dela. Zelo zanimiv pa je bil tudi njihov pristop k upravljanju z gozdom.
Na Zlatiboru smo si ogledali družinsko pršutarno Aćim, kjer so nam pripravili tudi degustacijo njihovih hišnih mesnih izdelkov. Večino mesa imajo zakupljenega že vnaprej, svoje proizvode pa dobavljajo predvsem boljšim restavracijam in trgovinam. Skrbno spremljajo vse pogoje zorenja, hkrati pa ostajajo zvesti tradicionalni metodi sušenja mesa, ki daje izdelkom njihov značilen okus in kakovost.
Dan smo zaključili s prostim časom v slikovitem Zlatiboru. Ta je včasih veljal za mirno gorsko destinacijo z gozdovi, travniki, planinskimi kočami in potmi. Ljudje so hodili tja zaradi svežega zraka, zdravilnega podnebja in miru. V zadnjih desetletjih pa so zgradili številne hotele, apartmaje ter turistično infrastrukturo. Danes ponuja veliko raznovrstnih možnosti, od zimskih športov do poletnih aktivnosti, zdraviliških programov, družinskih počitnic, kulturnih in športnih prireditev. Nam se je zdelo, da je z vsemi temi posegi izgubil del svoje “stare duše”, saj ob našem obisku ni bilo začutiti tistega mirnega in avtentičnega značaja, ki ga naj bi imel nekoč.
Tretji dan smo posvetili Guči in Čačku. Ogledali smo si cerkev sv. Arhangela Gavrila, ki se nahaja v samem središču mesta Guče in muzej Dragačevski sabor trubača v Guči. Muzej trubačev, ki ohranja bogato zgodovino tradicije trobentanja in spomin na najpomembnejše osebnosti, orkestre in dogodke, povezane z glasbo tega kraja. V muzeju smo videli stare fotografije trubačev, izvirne instrumente, med njimi tudi bas-trubo, ki je stara več kot sto let in spominske zbirke, ki pričajo o razvoju glasbenega izročila skozi desetletja. Guča je znana po festivalu trubačev in tradicionalne glasbe, ki je postal eden največjih kulturnih dogodkov v Srbiji in privablja obiskovalce z vseh koncev sveta. Obisk muzeja nam je dal globlji vpogled v pomen trube- trobila, da to niso le glasbeni instrumenti, ampak srce njihove kulture in simbol tradicije, ki povezuje generacije.
Tudi v Čačku smo obiskali pravoslavno cerkev in narodni muzej. Narodni muzej Čačak ohranja bogato kulturno dediščino mesta in njegove okolice. Stalna razstava muzeja, odprta leta 1953 v nekdanji rezidenci Jovana Obrenovića, obiskovalce popelje nazaj v čas, ko je mesto dobivalo svojo podobo. Jovan Obrenović velja za heroja Čačka in eno ključnih osebnosti v njegovi zgodovini. Kot vodilni poveljnik med Drugim srbski vstajanjem je organiziral obleganje mesta in s svojo strategijo prisilil osmanske sile k predaji. Njegova dejanja niso bila le vojaško pomembna, temveč so omogočila tudi, da je Čačak postal varno in samostojno središče. Spoznali smo, da so Srbi izjemno ponosni na svojo zgodovino in tradicijo, ter so zelo domoljubni.
Sledil je obisk lokalne trgovine z domačimi izdelki Moravski market, ki jo upravlja Lokalna akcijska skupina Čačak–Gornji Milanovac. Kar 90 odstotkov izdelkov v ponudbi prihaja iz njihovega območja, le nekaj izdelkov je iz drugih delov Srbije. Obiskovalce navduši široka izbira mlečnih in mesnih izdelkov, namazov, medu in marmelad, alkoholnih in brezalkoholnih pijač ter številnih živil za ozimnico. Poleg tega so na voljo tudi kozmetični in drugi rokodelski izdelki, ki predstavljajo bogato lokalno tradicijo in ustvarjalnost.Trgovino nadgrajujejo s pomočjo sredstev LAS, pred časom pa so začeli tudi s spletno prodajo. Kljub temu, da se trudijo ohranjati dostopne cene in ne zaračunavajo visokih marž, trgovina uspešno deluje, saj zaslužki zadoščajo za eno plačo.
V Ježevici smo se srečali s kmečkimi ženami iz združenja Kmetic Evgenija – Ježevica, ki so za nas pripravile odlično pogostitev z značilnimi lokalnimi jedmi. Navdušile so nas s svojo srčnostjo in zavzetostjo za ohranjanje tradicije. Društvo povezuje kmečke žene z manjših kmetij, ki si med seboj pomagajo, svetujejo in družijo. Udeležujejo se predavanj in delavnic, s katerimi širijo svoja znanja in se opolnomočijo, da je njihovo delo prepoznano kot dragoceno. Iščejo načine, kako lahko izboljšajo svoj položaj in položaj svojih družin. Kmetice se zavedajo, da je srečna in zadovoljna ženska osnova za stabilno in srečno družino. Spoznali smo tudi lokalno čebelarko in gospoda, ki se ukvarja z vzrejo avtohtone pasme prašičev Moravka. Gostitelji so večkrat poudarili, da jih navdihujejo dobre izkušnje iz Slovenije, ki jih želijo prenesti v svoje delo, še posebej na področju znanja, organizacije, čistoče in higiene.
Dan smo sklenili v Guči z tradicionalno etno večerjo in nepozabnim koncertom trubačev.
Zadnji dan smo se na poti proti domu ustavili v Oplencu, kjer smo obiskali eno najpomembnejših znamenitosti srbske kulture in zgodovine – mavzolej kraljeve družine Karađorđević. Notranjost cerkve je pokrita z mozaiki sestavljenih iz preko 40 milijonov steklenih koščkov Muranskega stekla. V kripti pod cerkvijo pa je pokopanih kar šestih generacij rodbine Karađorđević.
Na tem mestu smo se srečali tudi s princem in princeso Mihajlom in Ljubico Karađorđević. Ob koncu smo obiskali še kraljevo vinsko klet z degustacijo vin in kosilom, ki nam ga je pripravil naš gostitelj Milorad (Miško) Domanović s svojo soprogo Jasminko. V večernih urah smo se vrnili v Slovenijo, polni novih idej, navdiha in pozitivnih vtisov, prepričani, da bo takšna izkušnja obogatila tudi naše strokovno delo in sodelovanje s partnerji.
Hvala našima glavnima gostiteljema Miloradu Domanoviću in Dušanu R. Ivanoviću, ki sta poskrbela za odličen program in nam omogočila pristno izkušnjo doživetja Srbije. Hvala tudi vsem drugim, ki ste nas z odprtimi rokami sprejeli v Srbiji. Hvala vsem udeležencem ekskurzije, s katerimi smo se zares lepo povezali.
Mitja, Tina in Mija, sodelavci LAS Srce Slovenije
Že prvi večer smo v Beogradu doživeli čudovit sončni zahod.
V podjetju BMD v vasi Arlije pridelujejo suhe gozdne gobe, tudi za izvoz.
V vasi Zlakusa ljudje že generacije izdelujejo lončene lonce, vrče, posode in sklede, pogosto z značilnimi okraski in vzorci.
V podjetju Drenovac so s pomočjo EU sredstev posodobili proizvodnjo liofiliziranih malin in drugega sadja, značilnega za območje Arlija.
Srečanje s predstavniki RRA Zlatibor, LAS Tara-Drina in Nacionalnega združenja lastnikov gozdov DENDROSRBIJA v poslovnih prostorih ženskih podjetnic v Užicah.
V Pršutarni Aćim na Zlatiboru so nam razkazali prostore, v katerih zorijo pršut.
Degustacija hišnih mesnin Pršutarne Aćim na Zlatiboru.
Skupno fotografiranje pri spomeniku trubašu v Guči.
Navdušeni preizkuševalec mesnin med obiskom Pršutarne Aćim.
Srečanje s parohom v cerkvi sv. Arhangela Gavrila v Guči.
Ogled muzeja o zgodovini trubačev – Dragačevski sabor trubačev.
Spoznavanje lokalne zgodovine v Guči z domačinom in našim gostiteljem Dušanom R. Ivanovićem, ki je v Srbijo pripeljal že številne slovenske skupine.
Pravoslavna cerkev v Čačku.
Obisk Narodnega muzeja Čačak in vpogled v zgodovino Moravičkega regiona.
Skupinska fotografija pred muzejem v Čačku.
Fotografiranje z vodjo trgovine s srbskimi lokalnimi izdelki Moravski market.
Marmelade, vložnine, likerji in drugi značilni lokalni izdelki Združenja kmetic Evgenija – Ježevica.
Predstavitev delovanja Združenja kmetic Evgenija – Ježevica, gojenja in predelave mesa srbske avtohtone pasme prašičev “moravka” in lokalnega čebelarstva.
Samostan Svetega Nikole v Ježevici.
Etno večerja z dragačevskimi specialitetami in koncertom trubačev iz Guče.
Na etno večerji so se nam pridružili tudi gostje, med drugimi tudi Svetlana Jevremović, predstavnica Združenja kmečkih žena Dragačeva in podpredsenica Združenja kmečkih žena Srbije, Goran Bojovič, podpredsednik LAS Dragačevo-Jelica-Zapadna Morava in rejec avtohtone vrste svinj moravka, ter prof. dr. Zoran Bročić, redni profesor na Kmetijski fakulteti v Beogradu.
Naši gostitelji – turistična kmetija v Guči.
Srečanje s kraljevo družino Karađorđević v Oplencu.
Fotografiranje s princem in princeso Mihajlom in Ljubico Karađorđević v parku na Oplencu.
Mavzolej kraljeve družine Karađorđević v Oplencu.
Obisk kraljeve vinske kleti v Oplencu.
Zahvala Mišku in Jasminki Domanović za domačo malico, ki sta nam jo pripravila ob zaključku našega druženja v Srbiji.