Višjo stopnjo lokalne pridelave in potrošnje hrane si želimo tudi v LAS Srce Slovenije. Majhni koraki, ki lahko pripeljejo do velikih sprememb, se morajo začeti pri vsakem izmed nas. Zelo pomembno je, da jemo sezonsko hrano, nakupujemo manj in tisto kvalitetnejše ter z nakupi podpiramo naše lokalne kmete in prehranske ponudnike. Podobno razmišljajo tudi naši partnerji iz Italije, Finske, Švedske, Latvije, Litve in Poljske, s katerimi smo povezani v projektu sodelovanja LAS Eko hrana in kratke dobavne verige.
Na študijskem obisku Sardinije, ki je potekal od 8. do 11. aprila 2024, so nam naši italijanski partnerji predstavili svoje dobre prakse s področja lokalne pridelave hrane. Obiskali smo osrednjo otoško tržnico, več kmetij in eno izmed petih svetovno znanih »modrih con« z najdlje živečimi ljudmi na svetu.
Oglede dobrih praks smo pričeli na najbolj barviti in živahni lokaciji v Cagliariju, na največji pokriti tržnici v Italiji – Mercato Civico di San Benedetto. Široka ponudba rib, mesnin, mlečnih izdelkov, zelenjave, sadja in pekovskih izdelkov je kar vabila k obisku. Tržnica se bohoti v dveh nadstropjih, od tega je eno nadstropje namenjeno le ribam in morskim proizvodom. Med ogledom tržnice so nam predstavili nekaj sardinijskih posebnosti in specialitet. Poleg značilne zelenjave, kot so jajčevci, bučke, paradižniki, olive, artičoke in bob, smo spoznali tudi druge zaklade sardinijske kulinarike. Med njimi izstopajo izvrstna kozji sir (caprino) in ovčji sir (pekorino), male mlečne ovce, pujski ter domače testenine, kot so fregola ali malloreddus, polnjeni njoki in tanki kruhki pane carasau. Pohvalili so se tudi s svojim žafranom in okusnim vinom, ki je pri Sardincih pogosto na mizi.
V Serramanni smo obiskali kmetijo Bau Arena, na kateri pridelujejo zelenjavo v skladu z načeli ekološkega kmetovanja. Kmetija, ki deluje že skoraj 50 let, obsega 34 hektarov obdelovalnih površin, velik del je pokrit z rastlinjaki. V preteklosti je bila kmetija osredotočena na izvoz zelenjave na jug Italije in Evrope, nato pa so se razmere na trgu spremenile. Velike trgovske verige so povzročile zlom trga, kmetija se je kmalu za tem začela soočati tudi s pomanjkanjem delovne sile. Zato so se pred leti odločili zmanjšati obseg svojega dela in se preusmeriti v prodajo na lokalni ravni. Kljub temu, da sta sadje in zelenjava pridelana po ekoloških načelih, kmetija nima več ekološkega certifikata. Lastniki menijo, da so stroški preveliki, poleg tega ocenjujejo, da jih potrošniki že dobro poznajo ter cenijo njihovo delo, zaradi česar certifikat smatrajo za nepotrebno dodatno obremenitev. Pri svojem delu se lastniki soočajo z različnimi izzivi, kot so vremenske neprilike, pojav novih insektov iz drugih dežel in stalno pomanjkanje delovne sile. Lastnik opaža, da mladi ne kažejo zanimanja za kmetovanje, ker »si ne želijo umazati rok«.
Na kmetiji imajo tudi sardinijske osle pasme Azinara, za katere je značilno, da so v celoti ali delno albino. So nižje rasti in v preteklosti so jih uporabljali za transport. Ker številčnost teh oslov hitro pada, se je kmet odločil, da bo na svojih prostih površinah gojil osle z namenom ohranjanja te pasme. Pravi, da so ti osli odlične terapevtske živali, kar smo lahko spoznali tudi sami ob druženju z njimi.
Naslednja postaja našega ogleda je bila kmetija 27 Febbrario v Samassi, ki se ukvarja z govedorejo že več kot 40 let. Sprva so na kmetiji redili govedo za proizvodnjo mleka, vendar so zaradi nizke odkupne cene mleka začeli iskati druge možnosti za zaslužek. Odločili so se, da bodo proizvajali meso najboljše kvalitete. Trenutno teče drugo leto preusmeritve iz mlečne v mesno panogo. S temi spremembami so v hleve in na pašnike pripeljali novo pasmo goveda Black Angus, ki so jo uvozili iz Urugvaja. Trenutno potekajo križanja z njihovo avtohtono pasmo goveda, s ciljem ustvariti govedo, ki bo kakovostno in hkrati prilagojeno življenju na otoku. Lastnik kmetije se je odločil za pasmo Black Angus, saj je znano, da je meso tega goveda mehkejše in bolj sočno kot meso drugih pasem. Na kmetiji stremijo k vzreji živali najvišje kakovosti, saj se zavedajo, da bo tudi prodajna cena takšnega mesa višja. Čeprav je potrebno živali pasti dlje, so prepričani, da so sprejeli pravo odločitev.
Udeležili smo se tudi konference BIO BOES, na kateri so naši gostitelji iz GAL Campidano predstavili trajnostne prakse, ki se navezujejo na povezovanje kmetov in vzpostavitev kratkih dobavnih verig na področju govedoreje. Obenem smo predstavili tudi naš mednarodni projekt sodelovanja med lokalnimi akcijskimi skupinami Eko hrana in kratke dobavne verige.
Naš študijski obisk smo nadaljevali v hribovitem delu Sardinije, ki nas je pričakal s hladnim in deževnim vremenom. Na slikoviti poti so nam nekajkrat pot prekrižale črede ovac ali koz. Kot zanimivost smo izvedeli, da na Sardiniji živi 1,6 miljona ljudi in 4 miljone ovac.
V vasi Seulo smo obiskali družinsko kmetijo Serva, na kateri redijo pujse na prostem, pri čemer ohranjajo tradicijo in etična načela vzreje živali ter zagotavljajo visoko kakovost mesa. V njihovi butični pršutarni Presutu – Agrifood smo poskusili različne mesne, sirne in rastlinske izdelke, pripravljene po starih sardinijskih recepturah. Pršutarna Presutu je s poslovanjem v sedanji obliki začela leta 2008, pred tem so prašiče redili le za lastne potrebe. Kmetija se razprostira na 20 hektarjih travnato-gozdnate pokrajine, trenutno redijo 120 pujsov. Prašičem pustijo, da veliko hodijo, zato rastejo in se redijo nekoliko počasneje. Kmetujejo na sonaraven način, zato prašičev ne pitajo. Redijo jih povprečno dve leti in ko dosežejo od 100 do 140 kg, gredo v zakol. Meso skladiščijo tako, kot so ga nekoč, v kleteh. V sodobni hladilnici simulirajo nekdanje pogoje za zorenje mesa. Pri svojih postopkih še vedno sledijo stoletni tradiciji. Pri svojem delu nimajo odpada, vse dele prašiča porabijo. Njihov fokus je na okusu mesa, na kvaliteti in ne na kvantiteti. Težko je reči, kaj od okušanega je bilo najboljše. Ročno rezana slanina, bržola, klobasa, pršut, rebra, slan pekorino, olive in celo lečina priloga so bili izjemno slastni. Vse skupaj je dopolnila steklenica rdečega vina Nusseca nero, ki je spominjal na naš slovenski teran.
Vas Seulo z 800 prebivalci pa ni znana le po pršutarni. Ta čudovita gorska vasica, ki je se nahaja v enem najbolj pristnih in neokrnjenih delov Sardinije, prestavlja eno od tako imenovanih svetovno znanih petih “modrih con”, kjer ljudje živijo dlje od povprečja. Vas slovi po velikem številu stoletnikov, po izjemni dolgoživosti, kar zanima mnoge ljudi in je postalo prava turistična atrakcija. Kot smo izvedeli od naših partnerjev, lahko dolgoživost prebivalcev pripišemo načinu življenja, močnemu občutku za skupnost, kulturni dediščini, glavni dejavnik pa se najverjetneje skriva v prehrani. Mnogi prebivalci Sardinije so se v preteklosti prehranjevali vegansko ali vegetarijansko. Tudi sedaj je delež teh visok. V kuhinji je še vedno v ospredju zelenjava, sadje, polnozrnata žita in stročnice. K dolgoživosti prispeva tudi skromno uživanje pustih beljakovin, kot so ribe in siri. Meso je na jedilniku zelo redko, še posebej rdeče. Včasih so ga jedli le enkrat mesečno. Glavna sestavina njihove prehrane pa je oljčno olje. Sardinijski način življenja poudarja sveže, lokalno pridelane sestavine, pripravljene po tradicionalnih kuharskih metodah. Namesto sladice pogosto uživajo sir pecorino iz ovčjega mleka, ki je znan po protivnetnih lastnostih. Tesno povezane skupnosti na Sardiniji spodbujajo globok občutek pripadnosti med prebivalci. Socialne vezi so ključne za ohranjanje dobrega duševnega zdravja in zmanjševanje ravni stresa – oba pomembna dejavnika prispevata k dolgoživosti.
Utrip vasi smo lahko začutili ob sprehodu do vaške kavarne. Kljub dežju in skorajda zimskemu vremenu, je življenje v vasi potekalo ležerno in neobremenjeno. V kavarni so “stoletniki” skupaj z mlajšimi kolegi igrali karte in srkali kavo.
Ko je dež ponehal, smo obiskali še tamkajšnjo kraško jamo, ki je bila še nedolgo nazaj zatočišče pastirjem ob slabem vremenu, zdaj pa postaja zanimiva turistična atrakcija. Ob potoku s kristalno čisto vodo pa smo odpravili do slapu.
Zadnja obiskana destinacija je bil gorski družinski hotel Miramonti Seulo Turismo Rurale, kjer so nam postregli s tradicionalno sardinijsko večerjo. Hotelska restavracija velja za pravo oazo okusov. Ponuja jedi, ki pripovedujejo o zgodovini in kulturi Sardinije, saj pri kuhi uporabljajo samo pristne sestavine s certificiranim poreklom. Družinsko upravljanje kmetije zagotavlja svežino sestavin, vključno z mesom iz okoliških pašnikov, kjer se živali hranijo z gorskimi zelišči. Kozje mleko s pašnikov daje sirom edinstven in pristen okus. V restavraciji so pripravili pristne okuse Barbagie. Zaradi prvovrstnih surovin in lokalnih proizvodov, kot so sušeno meso, siri in zelenjava v olju, je bila vsaka jed izjemna. Poleg so postregli lokalno rdeče vino, ki se je odlično podalo k vsem jedem.
Študijskega obiska Sardinije smo se udeležile Mija Bokal in Tina Vatovec iz LAS Srce Slovenije, naša lokalna koordinatorka Barbara Strajnar z Občine Kamnik in ponudnica Vilma Kante s Kmetije Pr’ Sončku iz Moravč pri Gabrovki. Naš naslednji študijski obisk bo potekal v maju v Latviji, zaključno srečanje vseh partnerjev s skupno konferenco in obiskom naših slovenskih dobrih praks pa načrtujemo v juniju 2024.
