28. junij 2022 – Predstavniki LAS Srce Slovenije smo se z zunanji sodelavci 21. junija 2022 podali na 2-dnevni pohod po novo zasnovani Vodni poti po Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jo vzpostavljamo v okviru skupnega projekta sodelovanja LAS Mreža vodnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah. Dogodek so organizirali v Centru Rinka na Solčavskem, ki bo v prihodnje tudi dejansko ponujal tovrstne turistične programe za tiste pohodnike, ki so radi v stiku z naravo in cenijo naravno pitno vodo.

Dogodivščino smo začeli v Centru Rinka, večnamenskem središču za trajnostni razvoj Solčavskega. Organizatorji so nas s kombijem prepeljali do izhodiščnega mesta. Dobro okrepčani s savinjskim želodcem in drugimi lokalnimi dobrotami smo se v spremstvu lokalnega turističnega vodnika in interpretatorja naravne dediščine Marka Slapnika pognali po markirani Medvedji poti.

Raziskovanje vodnih virov Solčavskega smo pričeli pri manjši vodni elektrarni, ki izkorišča hudourniški potok Lašek. Široka gozdna pot – vlaka se je strmo dvigovala nad Solčavo in kmalu so nam pogledi uhajali na pogozdeno pokrajino.

Na pot smo krenili s 700 metrov nadmorske višine, kjer prevladujejo mlajše karbonatne kamnine, vrhovi nad 1.000 metrov pa so grajeni iz starejših silikatnih kamnin, ki ne prepuščajo vode. Bolj, kot smo se približevali mejni coni mlajših in starejših kamnin, bolj pogosto smo opazili mokre in zamočvirjene predele vzpetin. S pomočjo vodnika Marka se nam je v glavah razjasnilo in vprašanje je postalo dejstvo. Solčavska panoramska cesta je speljana mimo osamljenih kmetij – celkov, kjer so se že staroselci naseljevali. Le zakaj? Zaradi vodnih virov – izvirov, ki so bili že nekoč glavni viri preživetja. Hoja po panoramski poti ni bila prav nič naporna. Na številnih studencih smo si privezali dušo – se odžejali. Vroč dan je kar klical po okušanju izvirske vode. Najbolj smo si zapomnili železno ali, kot ji domačini radi rečejo, kislo vodo. Prvi požirek nas je spominjal na mineralno vodo Radenska, ko pa so jo v ustih zaznale vse brbončice, je bil občutek, kot da bi pil železo. Domačini pravijo, da je 1 dcl železne vode zdrav, več pa poskrbi za dobro prebavo.

Spust v Logarsko dolino je bil naporen, saj smo se odpravili na pot po novo grajeni gozdni vlaki, ki se je strmo spuščala k sotočju dveh rek. Ugotovili smo, da je prehojena pot težavnostno prezahtevna in bo potrebno za širšo javnost trasirati lažjo in vsem dostopno pot. Za sam zaključek smo se sprehodili še ob potoku Črna v Logarski dolini po naravoslovno-etnografski poti. Od kmetije Logar v spodnjem delu doline nas je vodila skozi gozdove, mimo kmetij, preko travnikov, potokov in hudourniških strug, skalnih balvanov in slapov. Tematska pot razkriva zanimivosti bogate narave in dediščine. Zgodbe Krajinskega parka Logarska dolina pričajo o tem, da so domačini skozi stoletja svoje bivanje uglasili z naravo.

Raziskovalno pohodniški dan smo zaključili z okusno večerjo, ob kateri smo utihnili in uživali v okusih skrbno pripravljene hrane s pridihom lokalnih sestavin.

Najbolj navdušeni so v Logarski dolini prespali in se nato zjutraj z avtobusom premaknili na izhodišče drugega dela Vodne poti ob Kamniški Bistrici, nekateri pa smo se jim pridružili šele v delu pohoda po Kamniškem.

Izhodišče poti je bilo pri mostu pod nihajko za Veliko planino nekje na sredini znane Koželjeve poti, ki je svoje ime dobila po kamniškem slikarju, gorskem reševalcu in planincu Maksu Koželju. Na tem mestu prečka Koželjeva pot makadamsko cesto, ki vodi v dolino Korošice, ter se nadaljuje ob strugi reke, ki nas je ta dan pričakala v lepih jutranjih meglicah.

Ob vodenju Markota Petka iz Planinskega društva Kamnik, ki skrbi za številne planinske poti v tem delu Slovenije, smo hodili smo v prijetnem hladu gozda ob reki vse do Kraljevega izvira. Na tem mestu smo se odžejali, Rajko Slapnik in Vido Kregar iz Jamarskega društva Kamnik pa sta v skalo trajno pritrdila skodelico, ki bo odslej na voljo tudi drugim popotnikom. Ob poti smo lahko opazovali številne rastline, ki naredijo naravo še bolj privlačno.

Pot smo nadaljevali skozi sotesko Veliki in Mali Predaselj, ki nas ni pustila ravnodušnih. Reka je na tem mestu v skale izdolbla približno 100-metrski ozek prehod, ki je ponekod širok le kakšen meter, globok pa tudi več kot 30 metrov. V sotesko se je pred stoletji zagozdil balvan. Nekateri pravijo, da je balvan v dolino prinesel plaz, drugi pa, da ga je tja položil velikan.

V nadaljevanju smo se zaustavili še pri Malem izvirku, kjer smo se odžejali z odlično naravno pitno vodo. V pretežno smrekovem gozdu izvira v več izvirčkih izpod smrek in skal ter se združi v idiličen počasi tekoč potok, ki se po kakih 400 m z brzicami izlije v Kamniško Bistrico prav na vhodu v sotesko Predaselj. Na tem mestu smo opazovali izvirske vrste polžev, ki živijo le v izjemno čisto vodi in so v Malem izvirku zelo pogoste.

Po približno 2 urah zmerne hoje smo prišli do cilja, do jezerca z izvirom Kamniške Bistrice, ki predstavlja največji izvir v Kamniško – Savinsjkih Alpah in je naravna vrednota državnega pomena. Na tem mestu izvira ena najčistejših in najhladnejših slovenskih rek. Voda priteka na dan izpod številnih skal, ki so preraščene z mahom. Voda je zelo čista in ima na tem mestu močne energije, zato je privlačna za razne kopalce. To ima lahko tudi negativen učinek za naravo, saj kopanje v izviru močno spreminja mikrobiološko sestavo vode in posledično uničuje življenje v njej.

Z naravno pitno vodo so nam postregli tudi v Gostilni Repnik, kjer smo zaključili naše druženje.

Mitja Bratun, Mojca Hauptman, Mija Bokal in Tina Vatovec

Projekt sodelovanja LAS Mreža vodnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020.