Ambasadorji lokalnega razvoja

28. april 2020 – Preskrba s hrano je eden večjih izzivov sodobnega časa, ugotavlja magistra geografije Katarina Godec iz Dolskega, ki je svoje magistrsko delo namenila preučevanju lokalne samooskrbe s hrano na območju LAS Srce Slovenije. V svojo raziskavo je vključila javne in zasebne zavode in kmete, ki sodelujejo z zadrugo Jarina. Ob podpori Razvojnega centra Srca Slovenije je zadruga Jarina v preteklih letih vzpostavila enega najuspešnejših modelov delovanja kratkih prehranskih verig v javnih zavodih v Sloveniji.

Katarina Godec uvodoma pove, da se je v zadnjih desetletjih oskrba hrane v razvitem svetu izrazito spremenila. Ob občutnem znižanju stroškov prevoza so začele države čedalje več hrane uvažati iz držav v razvoju, čemur je sledilo propadanje manjših in nastajanje velikih ter zaokroženih kmetijskih zemljišč. Razdalje med pridelavo in potrošnjo hrane so se bistveno povečale. Izkazalo se je, da vse to zavira proizvodnjo lastne hrane in mnoge države, med njimi tudi Slovenija, danes niso več zadostno samooskrbne. V zadnjih letih postaja to področje zelo pomembno, zato se je odločila, da nameni svoje magistrsko delo raziskavi o lokalni samooskrbi s hrano oz. kratkih prehranskih verigah, ki pomenijo pridelavo, predelavo, prodajo in porabo hrane na zaokroženem geografskem območju s čim manjšim številom posrednikov. Pri tem je pomembna kratka razdalja poti, ki jo mora prepotovati živilo, da doseže končnega potrošnika.

Področje lokalne samooskrbe je eno od prioritetnih področij usmerjenega delovanja Evropske unije, o čemer pričajo številni ukrepi. Kratka prehranska veriga je pomembno orodje slovenske politike, ki organizira različne ukrepe, ki preko Programa razvoja podeželja neposredno podpirajo vzpostavljanje in razvoj kratkih prehranskih verig. Slovenija poskuša s shemami kakovosti zaščititi kmetijske pridelke in živila, pomembna je tudi kampanja za povečanje potrošnje lokalne hrane, ki jo poznamo pod projektom Naša super hrana.

V javnih zavodih kar 120 milijonov evrov za nakup hrane

Katarina Godec ugotavlja, da so v Sloveniji prav lokalne akcijske skupine, razvojne agencije in občine tiste, ki vpeljujejo modele kratkih prehranskih verig na svoja območja delovanja. S projekti želijo spodbuditi kmete k lokalni pridelavi, potrošnike pa k nakupu hrane iz bližine, povečati sodelovanje med pridelovalci in javnimi zavodi ter na splošno ozavestiti javnost o pomenu prehranske samooskrbe. V Evropi pa so med najpogostejšimi modeli živilske zadruge, skupnostno kmetijstvo, vrtičkarstvo in kmetijske mobilne trgovine.

Dokazano je, da uživanje hrane iz lokalnega okolja izboljšuje prehranske navade ter zdravstveno stanje otrok in mladostnikov v vrtcih in šolah. Javni zavodi v Sloveniji za oskrbo s hrano letno porabijo kar 120 milijonov evrov, za pripravo in izvedbo javnih naročil za nakup hrane pa pol milijona evrov. Naša sogovornica pove, da bi lahko javni zavodi z načrtnim nakupovanjem lokalno pridelane hrane pomembno prispevali k občutno višji samooskrbi s hrano in posledično tudi k novim delovnim mestom na podeželju. V Sloveniji je bil vse do leta 2012 postopek nakupa lokalne hrane za javne zavode tako rekoč nemogoč, zato je sledila uvedba možnosti uresničevanja kratkih prehranskih verig, ki je postopek javnega naročanja poenostavil ter omogočil, da se iz javnega razpisa lahko izloči večji delež živil kot prej in posledično naroči več lokalno pridelane hrane. Države, tudi Slovenija, skušajo s promocijo povečati porabo lokalno pridelane hrane, zlasti v javnih zavodih, na katere lahko neposredno vplivajo. Cilj je, da hrana preko kratke prehranske verige prispe od pridelovalca do potrošnika s čim manj posredniki in v najkrajšem možnem času ter je v največji možni meri lokalnega izvora. S tovrstnim pristopom potrošniki uživajo bolj kakovostno hrano, hkrati pa tako podprejo okoliške kmete.

LAS Srce Slovenije prva podpirala samooskrbo s hrano

Mlado raziskovalko je zanimala organiziranost kratkih prehranskih verig na območju LAS Srce Slovenije. V raziskavo je vključila javne zavode, ki so pomemben in vpliven porabnik hrane, saj se tukaj prehranjujejo najranljivejše skupine prebivalstva – otroci, mladostniki, starejši in bolniki. V raziskavo je preko anket in intervjujev med leti 2017 in 2019 vključila predstavnike 21 javnih in zasebnih vrtcev, osnovnih šol in domov starejših občanov iz občin Dol pri Ljubljani, Kamnik, Moravče, Litija, Lukovica in Šmartno pri Litiji. Da bi pridobila čimbolj celostno sliko delovanja kratke prehranske verige, je mlada raziskovalka intervjuvala tudi dva lokalna pridelovalca, sodelavce zadruge Jarina, predstavnika LAS Srce Slovenije in varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Z metodo fokusne skupine je v januarju 2019 soočila mnenja šestih akterjev in deležnikov kratke prehranske verige na preučevanem območju LAS Srce Slovenije, ki je orala ledino na področju samooskrbe v Sloveniji.

Več kot polovica javnih zavodov, vključenih v raziskavo, naroča lokalna živila preko modela kratke prehranske verige, ki ga je vzpostavila Jarina, nekateri pa naročajo hrano neposredno od kmetov. Tisti, ki sodelujejo z Jarino, cenijo celostno ponudbo, saj preko njih dobijo večjo ponudbo pridelkov in se jim ni treba truditi z iskanjem ustreznih dobaviteljev. Zadovoljni so tudi z njihovo izvedbo delavnic v šolah in vrtcih. Jarinin model kratke prehranske verige deluje po modelu t. i. prehranskega poola (bazena), saj zadruga predstavlja neposredno vez med ponudniki (lokalni pridelovalci) in porabniki (javni zavodi).

Javno naročanje ovira nakup lokalne hrane

Dve glavni oviri, s katerima se soočajo vodje prehrane ob naročilu hrane, sta nezadostna količina in cena. Okoliške kmetije so namreč pogosto majhne in pridelajo premajhno količino posameznih živil glede na potrebe. Težavo rešujejo tako, da naročijo isto živilo pri različnih ponudnikih, vendar to zahteva od njih bistveno več časa. Posredniška zadruga lahko pri tem odigra pomembno vlogo. Obenem pa to podraži ceno lokalnih pridelkov, saj je višja, kot če jo zavodi naročijo pri večjih dobaviteljih. Hrana iz tujine je namreč občutno cenejša, a tudi veliko manj kakovostna kot slovenska. Godčeva meni, da je edina rešitev, da začnemo sistemsko pospeševati porabo slovenske hrane. Vodje prehrane si želijo, da pri hrani ne bi bili zavezani javnemu naročanju. Nekateri predlagajo konkretno sofinanciranje lokalne hrane s strani države.

Za javne zavode so kriteriji izbire dobavitelja kakovost, cena in javni razpis. Cena je povezana z javnim razpisom, saj se javni zavodi večinoma odločijo za najugodnejšega ponudnika, kar pa lokalni kmetje ali zadruge, kot je Jarina, niso. Kot pri vsaki drugi prodaji, je tudi tukaj zelo pomemben odnos med potrošnikom in ponudnikom.

Pri naročanju lokalne hrane so pomemben faktor vodje prehrane, ki imajo v dogovoru z ravnatelji ključno vlogo pri vključevanju lokalnih pridelovalcev med dobavitelje v osnovnih šolah in vrtcih. Pri tem je izobraževanje zelo pomembno, ne le vodij prehrane, ampak tudi otrok, mladostnikov in njihovih staršev, ki sodelujejo v svetu staršev posameznih vrtcev oz. šol.

Država zelo slabo spremlja poreklo živil, ki prispejo v javne zavode. Nujno bi bilo treba razviti model spremljanja porekla živil, saj bi lahko na tovrsten način posamezne javne zavode, pri katerih opazimo manjši delež naročanja lokalno pridelane hrane, k temu dodatno spodbudili. Dodatno podporo kratkim prehranskim verigam bi zagotovil tudi ukrep, ki bi javne zavode obvezal, da mora biti določen delež hrane, ki jo naročijo preko javnega razpisa, obvezno lokalnega izvora. Pomanjkanje takšnih spodbud je v domovih starejših občanov in v srednjih šolah še bolj zaskrbljujoče.

Rešitev v povezovanju

Zelo pomembno je izobraževanje lokalnih pridelovalcev, njihovo povezovanje in skupen nastop na trgu, lahko tudi v okviru zadruge. Na ta način bi lahko rešili previsoke cene in nezadostne količine hrane s posameznih lokalnih kmetij. Kmetom bi morali še bolj pomagati pri pridobitvi vseh potrebnih dokumentov ter jim podati vse znanje za uspešno vključitev v sistem dobave hrane javnim zavodom. Pomembno je, da se pridelava hrane prilagodi povpraševanju. Tukaj vidi Katarina Godec pomembno vlogo KGZS, ki bi kmetom svetovala in nudila podporo pri morebitni preusmeritvi kmetijske dejavnosti. Jarina in njej podobne zadruge oz. druge oblike organizacije pridelovalcev pa bi lahko prevzele vloge povezovalca med posameznimi pridelovalci, saj je to ena bistvenih sprememb, ki jo je treba doseči, če želimo povečati pomen kratkih prehranskih verig.

Raziskava je pokazala še en pomemben vidik, ki bi lahko vplival na manjše sodelovanje in zaupanje med lokalnimi pridelovalci in javnimi zavodi. Zdi se, da se ne poznajo dovolj. Godčeva je prepričana, da bi k boljšemu poznavanju pripomogli organizirani sejemski dogodki, na katere bi povabili tako lokalne pridelovalce, ki imajo višek pridelka in bi ga želeli prodati, kot predstavnike javnih zavodov in zasebnih vrtcev.  Postopno bi se zgradilo zaupanje in sodelovanje, kar bi vodilo k povečanemu naročanju lokalno pridelane hrane. Obenem pa bi moralo več odločnosti o redni praksi dobavljanja lokalne hrane napram državi priti tudi s strani javnih zavodov, lokalnih pridelovalcev, oskrbovancev, otrok, učencev, dijakov in njihovih staršev.

Majhni koraki za velike spremembe

Slovenija z različnimi ukrepi, kot so Tradicionalni slovenski zajtrk, Šolska shema, Katalog živil za javno naročanje, spodbuja naročanje lokalno pridelane hrane v javnih zavodih. Vendar se je v raziskavi mlade raziskovalke izkazalo, da kar tretjina vprašanih vodij prehrane meni, da vsi ti projekti niso pripomogli k povečanju pozornosti glede naročanja hrane preko kratkih prehranskih verig. Ukrepi bi morali biti veliko bolj konkretni.

Zagovornica lokalne samooskrbe s hrano zaključuje, da se morajo majhni koraki, ki lahko pripeljejo do velikih sprememb, začeti pri vsakemu izmed nas. Zelo pomembno je, da jemo sezonsko hrano, nakupujemo manj in tisto kvalitetnejše. Morda bodo otroci, ki jim bodo že v šoli predstavili prednosti hrane iz domačega okolja, čez nekaj let pazljivejši in bolj kritični pri nakupu hrane kot današnji potrošniki, ki jih pogosto zanima le cena. Sami moramo narediti, kar je v naši moči, da bo temu tako, in ne le čakati na ukrepe od zgoraj navzdol.

Mija Bokal, LAS Srce Slovenije, april 2020