2. september 2021 – Z namenom zmanjšanja vrzeli med generacijami in spodbujanjem socialne povezanosti in s tem zaustavitvijo upada prebivalstva na podeželju so v finski vasi Rämsööju organizirali medgeneracijska druženja, imenovana Iloinen Konkkaronkka – The happy Bunch. S tem so želeli spodbuditi družbeno vključevanje zamirajoče podeželske skupnosti z ukrepi, ki premoščajo vrzel med generacijami, med otroki in starejšimi.

Vse večja osamljenost v kraju Rämsööju s približno 250 prebivalci na jugozahodu Finske je postopno povzročila vse večjo vrzel med starejšo in mlajšo generacijo. Podobno usodo doživlja velik del podeželskih mest na Finskem, ki postajajo vse bolj osamljena zaradi slabih zaposlitvenih, zdravstvenih, izobraževalnih in drugih storitvenih možnosti. Pomanjkanje osnovnih storitev sili družine, da se približajo mestom, iz istih razlogov pa se zmanjšuje možnosti samostojnega življenja starejših prebivalcev na podeželju.

V okviru projekta, ki je bil sofinanciran iz sredstev LEADER, so organizirali tedenska srečanja v lokalnem vrtcu pod vodstvom mentorja, ki je opravljal skupne dejavnosti za starejše in otroke. Starejši udeleženci so prvo polovico srečanja preživeli z otroki, drugi del srečanja pa je bil namenjen druženju starejših, za katere so izvajali bolj povezovalne dejavnosti in aktivnosti na prostem. Na ta način so uspeli ponovno vzpostaviti skupno mesto srečanja za prebivalce in zapolniti vrzel med generacijami. Starejši so prejeli tudi tablične računalnike in se jih naučili uporabljati. Seznanili so se, kako z njihovo pomočjo komunicirati drug z drugim in zunanjim svetom iz svojih domov.

Projekt je združil otroke iz lokalnega vrtca in skoraj vse starejše občane Rämsööja. Zaradi zabavnih in srčnih aktivnosti so srečanja postala bistveni del življenja vseh. Dan za druženje je za vse kmalu postal vrhunec celega tedna. Pod vodstvom mentorja so starejši s tablic brali otrokom zgodbe za spanje, skupaj so gradili hišice za ježe in vilinske hišice v bližini gozda, šli na pustolovske poti in iskali zaklad, s peko in rokodelstvom prenašali tradicionalne veščine na mlajše, spomladi pa so hodili na izlete v sosednja mesta.

Starejši udeleženci so prvo polovico srečanja preživeli z otroci, drugi del pa so med seboj počeli bolj integrativne dejavnosti, kot so družabne igre, kvizi in podoobne aktivnosti za urjenje možganov, po drugi strani pa so se tudi športno udejstvovali z dejavnostmi na prostem, kot so “dodgeball”, tekmovalne igre in podobno. Poleg glasbenih dejavnosti so se redno učili uporabe tabličnega računalnika. V okviru projekta so spoznali aplikacijo Google Street View in obiskali domove vseh otrok. Seznanili so se s simulacijami navidezne resničnosti in spoznali aktualne aplikacije Skype in WhatsApp.

Poslušanje zgodb, ki so jih starejši brali s tablic.

Projekt je bil zelo uspešen. Dvakrat so ga celo podaljšali, saj so srečanja postala bistveni del vseh življenj in ker so bili cilji tako hitro doseženi, so s podaljševanjem projekta dodajali nove cilje. Rämsöö je zdaj zelo živahno in dobro povezano mesto. Otroci imajo svojega “najljubšega” starejšega prijatelja, s katerim so v stiku tudi izven projektnih aktivnosti. Ti odnosi gradijo v otrokih občutek pripadnosti, Rämsöö je postal zares njihov dom in morda bodo, ko odrastejo, zaradi tega raje ostali v domačem kraju.

Ob koncu projekta je bila med udeleženci izvedena anketa. Starejše so prosili za povratno informacijo o projektu in jih spraševali po splošnemu počutju. Vsi udeleženci so čutili znatno zmanjšanje občutka osamljenosti. S pomočjo projekta se je dvignilo njihovo splošno razpoloženje, projekt pa jih je na različne načine tudi aktiviral. Novo pridobljeno znanje uporabe tabličnih računalnikov jim je odprlo povsem nov svet, poln priložnosti za odkrivanje glasbe, video posnetkov, novic in znanja. Računalnik jim odslej pomaga tudi pri hobijih z igrami in aplikacijami. Najpomembneje pa je, da so s tem pridobili orodje za enostavno komunikacijo. Mnogi udeleženci so se po koncu projekta čutili dovolj samozavestni, da so si priskrbeli pametne telefone za komuniciranje, pošiljanje fotografij in video posnetkov prek WhatsAppa ter sledili njihovim najljubšim športnim in drugim dejavnostim. Udeleženci se odslej poleg tedenskega osebnega srečanja enkrat tedensko srečajo tudi prek Skypea, ki dodatno krepi njihovo medsebojno interakcijo in zmanjša občutek osamljenosti.

Happy Bunch je koncept, ki ga je mogoče kopirati po vsem svetu in ne le v podeželskih mestih, saj se mnogi starejši počutijo nekoristne in osamljene. Tako se njihova sposobnost, da ostanejo neodvisni hitro zmanjšuje oz. poslabšuje.

Učenje uporabe tablice

V projektu se je izkazalo, da nekaterim starejšim ljudem ta pristop ne ustreza, saj ne prenašajo hrupa otrok. Zaradi pretiranega hrupa so se težko osredotočili na temo pogovora njihovih vrstnikov. Po prepoznanem problemu se je posledično te ljudi spodbudilo k sodelovanju le v drugi polovici srečanja, ki ni vključevala otrok. Srečanj so se občasno udeležili. Koncept se je tako s časom malce spremenil tako, da so se nekateri udeleženci le družili ob kavi v drugi sobi, drugi pa so se igrali z otroki.

Ključno pri tovrstnem konceptu je, da ga mora voditi mentor, katerega naloga ni le organizacija zabavnih dejavnosti, ampak tudi spremljanje vsakega posameznika. Na ta način vidi, kateri otroci in starejši potrebujejo malo več spodbude za sodelovanje in kdo potrebuje malce več časa zase. Ključno je ustvarjanje varnega okolja in dobrega počutja, da je vsem prijetno.

Priporočila:

• Happy Bunch je model druženja, ki bi ga lahko kopirali po vsem svetu in ne samo v podeželskih mestih. Mnogi starejši se počutijo sami in brez dejavnosti. Njihova sposobnost, da ostanejo neodvisni pa se posledično hitro zmanjšuje.
• Dogajanje mora voditi mentor, ki poleg organizacije dejavnosti vidi tudi posamezne udeležence in njihovo interakcijo s skupino. Nekateri rabijo več spodbude za sodelovanje, nekateri več miru.
• Ustvarjanje varnega okolja in dobrega počutja je temeljno za vsakega udeležnca, da je lahko takšen, kot je.

Vir: ENRD