Poletne stojnice vabile v Srce Slovenije

Turistično društvo Tuhinjska dolina skupaj z LAS Srce Slovenije v letošnjem letu izvaja projekt Turizem v Srcu Slovenije. V času poletne sezone so promovirali Srce Slovenije med gosti Term Snovik, sodelovali pa so tudi na različih dogodkih, festivalih, sejmih in predstavitvah. Delimo slikovit zapis turističnega informatorja Egista Zagoričnika, ki je bil zadolžen za izvedbo vseh omenjenih dejavnosti.

Med poletjem smo imeli stojnico Turističnega društva in Srca Slovenije na recepciji Term Snovik. Sprva na mestu, kjer vstopajo gostje v bazen, vendar razen ob devetih zjutraj, ko se bazeni odprejo in je veliko ljudi, goste zanima predvsem snoviška voda. Precej boljši odziv je bil, ko sem se prestavil v restavracijo Potočka ter sprejemal goste apartmajev in kampa, ko so prišli zajtrkovat. Njih pa je naša ponudba veliko bolj zanimala. Ob prihodu smo na kratko pokramljali, kako je bilo v apartmaju, če poznajo naš program tega dne, ali bi radi kak nasvet … Tistim, ki so pokazali nekaj zanimanja, sem pripravil sveženj ponudbe in po zajtrku so se mi oglasili in smo skupaj pokramljali o krajih, ki sem jim jih priporočal.

Vse poletje sem pilil znanje jezikov, dobre ranou, jak se mame, vitame vas v Tuhinjske udoli. Pa tudi spoznaval, kako bogata je turistična ponudba v kamniški občini. Določene družine so se navadile moje prisotnosti in so vsako jutro kar same prišle s “kaj nam pa danes priporočate”. En dan jih pošlješ v Bistrico in okoliške soteske, pa na Veliko planino, drug dan pohajkovat po tematskih poteh, recimo na Sv. Miklavža, drug dan jih pošlješ na ekskurzijo od kmečkega turizma do kmečkega turizma, pa v vse bolj zanimivi Motnik, spotoma še na Menino … Kdor se je Kamniškega že dovolj nagledal, pa sem mu lahko ponudil izlet prek Arboretuma proti Geossu in Litiji.

Tu je bil odziv zelo direkten, saj sem že naslednji dan dobival od svojih turistov poročila, kako je bilo. Seveda pa nisem samo trobil v svoj rog, vsem, ki so se vračali domov prek naše severne meje, sem razložil, kako se prek Trbiža elegantno izogneš uram in uram stanja v koloni pred tunelom in namesto tega raje obiščeš mogočno Planico. Skratka, v celovitost neke turistične ponudbe mora spadati tudi to, kako pospremiš človeka domov, saj bo to zadnji spomin, ki ga bo odnesel s seboj domov.

Odzvali smo tudi se na povabilo Turizma Ljubljana in ob pomoči Zavoda za šport in turizem Kamnik smo imeli skupaj s Termami Snovik in Srcem Slovenije od julija do sredine oktobra vsako soboto stojnico na ljubljanskem Tromostovju. Sama stojnica je stala točno na mestu, kjer so bile zbirne točke za vodene oglede po Ljubljani, zato je bil obisk ves dan neverjeten. Poleg oznak Srca Slovenije, našega tuhinjskega bicikla in zastave Term Snovik sem stojnico poimenoval Tourist Info Point, s čimer sem sicer privabil prav vse turiste, ki so spraševali vse mogoče, ampak vedno se je dalo pogovor naplesti na to, da smo tam zato, da jih odpeljemo ven iz mesta, v doživljanje tiste prave Slovenije, njenih hribov in podeželja.

Na naši stojnici sem predstavljal ponudbo v dveh različnih sklopih. Najprej sem goste moral spraviti v kamniški konec, kar je bilo pravzaprav lahko. Če je človek hotel nasvet o kolesarjenju, sem rekel:”Zakaj ne bi spoznali krajev, kjer se je kalil Pogačar?” Nekdo je hotel vedeti, kje je kakšna cvetličarna, pa sem odvrnil: »Zakaj ne bi šel tja, kjer se vse začne?« in ga poslal v Arboretum. Po tem je bilo vse lažje. Na vroč dan so hoteli osvežitve, pa sem jih poslal v Bistrico in v Terme Snovik, nekateri so hoteli na izlet z otroci, pa sem jih poslal v Motnik, v muzej pravljic in spoznavat prehod iz mesta na deželo do kmetije Pod kostanji. Enkrat se je gospa Mojca z omenjene kmetije celo pridružila na stojnici.

Kaj imata skupnega sonce in dež? Pred obema se hočeš skriti pod streho. Tako je bilo ob takih dneh zanimivo opažati povečano zanimanje recimo za litijski rudnik Sitarjevec. To je bil drugi sklop naše ponudbe, saj smo predstavljali tudi Srce Slovenije in na stojnici je bilo na voljo vse o Litiji, Geossu, oglarstvu, celo knjižico o pobratenem mestu Labinu smo imeli.

Pogosto so se prikazali kolesarji in pohodniki, katerim sem postregel z odličnimi zemljevidi tuhinjskih tematskih poti, imel sem pa tudi zelo dobro, skorajda specijalko Srca Slovenije, zemljevid, ki pokriva vse kolesarske poti v trikotniku rek Kamniške Bistrice, Savinje in Save.

Mnogi turisti so bili peš in so se posluževali javnega prevoza. Tu jo je veliko bolje odnesla Litija z odlično povezavo in dejstvom, da je njihova glavna atrakcija pravzaprav v mestu. Do Kamnika je sicer lahko priti, naprej pa zelo težko. Verjetno so največ potnikov prevozili lokalni taksisti in ponudniki električnih koles. Resno, naše območje je preveliko za to, da bi avtobus skozi Tuhinjsko dolino peljal samo enkrat na dve ministrski interpelaciji.

Term Snovik ni težko propagirati. Te vprašajo: “Kaj je tako posebnega?” Pa rečeš: “Ko boš stopil noter, povohaj. Ali vohaš klor? Ne. Vsi barvajo bazene, jih oblagajo z modrimi ploščicami. Snoviški zunanji bazen pa je iz nerjavečega jekla in vsa modrina, ki jo odseva, je modrina neba. Ko enkrat to opaziš, se je ne moreš nagledat.” Naša zloženka Tuhinjska dolina na zemljevidu pokaže še, kako zelena je naša dolina in niti ni več treba razlagati o neokrnjeni naravi …

Gostje naše stojnice so bili, razen nekaj jutranjih nakupovalcev na tržnici, skoraj izključno tujci. V času olimpijade nas je obiskalo veliko Francozov, saj so imeli v Parizu toliko turistov, da je bila olimpijada idealen trenutek za pobeg na dopust. S Francozi je bilo vedno prešerno razpoloženje, z odprtimi usti so poslušali zgodbe o Napoleonovih vojakih, zaradi kateri se danes imenuje vino šipon, kako so na kratko osvobodili slovenski narod izpod Nemcev in nam dali šole, jezik, narodno zavest, poezijo … Ni jih bilo težko povabiti v Kamnik, mesto pesnika in generala Rudolfa Meistra. Ganljivo je bilo tudi, ko sem pomagal francoskemu dekletu, ki ji je taksist za pot od Brnika do Ljubljane brez sramu pobral več, kot je plačala za letalsko vozovnico.

Turisti so prihajali z vsega sveta. Največ je bilo Italijanov, Francozov in Špancev, nato Nizozemcev, Belgijcev in Poljakov, potem pa Američanov, Kanadčanov, Avstralcev in Ircev … Iz Azije je bilo največ Korejcev, s katerimi je bilo lahko prebiti led: daš kompliment njihovim izvrstnim lokostrelcem, potem pa že napelješ temo na Kamnik, saj ima naše mesto ene najboljših lokostrelcev v Sloveniji, največ olimpijcev in reprezentantov. Začuda je bilo malo Angležev in sosedov iz nekdanje Jugoslavije, Nemci pa so se pojavili bolj opazno šele septembra, ko se je sezona že umirjala. Najlepša anekdota je bila z neko Kalifornijko, katere stara starša sta bila Slovenca. Ko je skozi naše zemljevide in prospekte spoznavala kraje, ki jih bo obiskovala ves naslednji teden, smo jo kar posedli k sebi. V tem je prišla še ena Američanka in najprej vprašala, če znamo angleško. Sem ji odgovoril: »Ne samo to, znamo tudi vsa angleška narečja, evo, tale naša punca tukaj odlično obvlada kalifornijski naglas!« In sta se prav res kar sami začeli meniti, nazadnje sta odšli skupaj raziskovat. Job well done!

Vmes so se dogajale anekdote, na primer, ko so me prišli pozdravit gostje iz Snovika in so se celo aktivno vključili, ko so iz prve roke drugim turistom na stojnici potrdili, da vse tisto, kar jim govorim in ponujam, niso pravljice, in da je samo v našem koncu res za cele počitnice ponudb. Avgusta se je stojnici prislužila naša nova zloženka Tuhinjska dolina, ki je s svojimi ponudniki še obogatila že tako pestro ponudbo.

Problem je bila povratna informacija; kako vedeti, kakšen učinek je imela stojnica? Ali sem samo proč metal listke in zapravljal čas? Sicer smo v Snoviku prepoznali goste, ki smo jih nekaj dni prej videli na Tromostovju, res, da so nas v Ljubljani prišli pozdravit snoviški gostje, ampak to je bila izjema. Tudi povečan obisk rudnika Sitarjevec ni imel pokazatelja, koliko je na to vplivala naša stojnica. Dejstvo je, da smo vsi imeli rekordno turistično sezono in glede na to, da turistične agencije ponujajo samo Bled, Ljubljano, Postojno in Piran, je vsem tistim turistom, ki smo jih gostovali v Kamniku, Tuhinjski dolini in Litiji, nekdo moral povedati.

Za naslednje leto, če bomo spet dobili to priložnost, bo bolje, če bomo imeli stojnico ob petkih, saj so ob sobotah gostje spraševali večinoma samo, kam se dati za en dan. Če bi imeli stojnico v petek, bi jim lahko ponujali večdnevne pakete doživetij, tako pa sem se lahko osredotočal samo na nekaj sosednjih točk. Omisliti si moramo tudi kakšne bone ugodnosti, ki jih bodo po eni strani še bolj privabljali v naše konce, po drugi strani pa nam bodo tudi dajali povratno informacijo o učinku naše kampanje.

Stojnica na Tromostovju je bila odlična lekcija za naprej. Najlepše se zahvaljujemo Sari Košir in Nacetu Koncilji iz Turizma Ljubljana ter Doroteji Narat iz Zavoda za turizem in šport Kamnik in drugim, ki so pomagali. Upam, da naslednje leto ponovimo.

Še vedno smo zajemali sapo od intenzivne turistične sezone, kdo ve, kaj se je zgodilo s septembrom, že je bil tu Sejem v Komendi. Odkar je Kranj izpustil iz rok Gorenjski sejem, se je teža prevesila na tržiško šuštarsko, kamniške noše, glavno maso pa je povzela Komenda. S tem je rešila stoletja trajajočo tradicijo sejmov na Gorenjskem, ob vizionarjih, kot npr. Alojz Lah ali župan Tomaž Drolc, pa je iz nepomembne vasice postala pravo trško mesto s pomembno poslovno cono med vzhodom in zahodom, le streljaj od Ljubljane, letališča, na pragu Kamnika.

Na komendskem sejmu je pomembno, da smo vidni. Resda ni turistični sejem, vendar se med 20.000 dnevnimi obiskovalci najde veliko zanimanja. Ja – nekatere je med turobnim vikendom že malo zeblo, zato jih ni bilo težko povabiti v Snovik; samo rečeš savna, jacuzzi, in se jim kar sline pocedijo: »Kaj pa restavracija?« Ohoho, ta pa še posebej! Zgodba o tem, kako lahko opazujemo šefa kuhinje, ko ob sedmih zjutraj nabira zelišča in začimbe, jim hitro zadiši Kneippova filozofija in kulinarika, še posebej, ko jim povemo, kako poceni je kosilo v Termah.

Ker je sejem bolj za našo, slovensko dušo, smo tudi mi dali glavni poudarek na naše tri prihajajoče dogodke: Cvetočo jesen, Celovečerni koncert Godbe Tuhinjska dolina in Jaslice v Snoviku. Na sosednji stojnici sem navezal stik z lokalnim rokodelcem Markom, ki je bil vesel povabila, naj svojo usnjarsko umetnost pokaže tudi na naših stojnicah, svoje znanje pa pokaže tudi na kakšni rokodelski prireditvi.

Projekt Turizem v Srcu Slovenije sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020.